Raoul Vanegeim:

Poziv partizana individualne in kolektivne avtonomije

Upostevajoc, da imajo prebivalci Oaxace pravico ziveti, kakor zelijo, v svojem mestu in regiji.

Upostevajoc, da so bili zrtve brutalne agresije policije, vojske in vodov smrti, placanih od korumpiranega guvernerja in vlade, ki ji ne priznavajo vec nobene avtoritete.

Upostavajoc, da je pravica ziveti legitimna pravica prebivalcev Oaxace in da so okupacijske in represivne sile tiste, ki so v ilegalnosti.

Upostevajoc, da miren in mnozicen odpor oaxaske populacije, dokazuje tako njeno odlocnost, da ne bo popustila pred groznjami, strahom, zatiranjem, kakor tudi odlocnost, da ne bo odgovorila na nasilje policije in paramilitarnih morilcev z nasiljem, ki bi upravicevalo dejanja trpljenja in smrti ustvarjenih s strani sovraznikov zivljenja.

Upostevajoc, da je boj oaxaskega ljudstva boj milijonov bitij, ki zahtevajo pravico, da bi ziveli humano in ne kot zivali v svetu, v katerem so vse oblike zivljenja ogrozene s strani financnih interesov, zakona pridobitnistva, trgovinske mafije, spremembe naravnih resursov v blaga, vode, zemlje, rastlinskih in zivalskih vrst, zensk, otrostva in moskih, vsi zasuznjeni v svojih telesih in svoji vednosti.

Upostevajoc, da je globalni boj, postajajoc v imenu zivljenja in proti totalitarnemu vplivu blaga, tisto, kar lahko prepreci, da bi ljudstvo Oaxace zapadlo v brezupje, ki vedno in zvesto sluzi oblasti, paralizirajoc misel nas razorozi zaupanja v nas same in ovira zmoznost zamisljanja in ustvarjanja novih resitev in oblik boja.

Upostevajoc, da se mednarodna solidarnost pogosto zadovolji le z emocionalnimi dolgcasi, humanitarnimi diskurzi in govoricenji v prazno, v katerih najde zadovoljstvo le zdolgocasenost govorca.

Zelec, da bi bila ljudski skupscini Oaxace dana prakticna podpora, s ciljem, da bi to - kar sedaj se ni komuna - lahko postalo. To kar brsti v Oaxaci se umesca v linijo kontinuitete Pariske komune in andaluzijskih, katalonskih in aragonskih kolektivnosti, ustvarjenih med spansko revolucijo od 1936 -1938, v katerih je samoupravna izkusnja postavila temelje nove druzbe.

Za njih pozivam h vsakogarsnji kreativnosti s ciljem, da bi se razresila vprasanja brez preiskovanja njihovega izvora in pomembnosti, ki se morajo - z razlogom ali brez - pojaviti pri ustvarjanju vlade ljudstva in za ljudstvo. Oziroma neposredne domokracije v kateri bi bile individualne zahteve upostevane, proucevane z zornega kota morebitne harmonizacije in opremljene s kolektivnim priznanjem, ki omogoca njihovo zadovoljitev:

- Kako je tako mogoce in zazeljeno, da sorodniki zrtev represije in policijske okupacije podajo zahtevek proti vladi in instancam, ki so odgovorne za umore in nasilje? Kako jim zagotoviti mednarodno podporo?

- Kako prepreciti zapiranja, akcije paramilitarcev in ponovni padec regije v krvave roke skorumpiranih?

- Kako onkraj zacetnega besa, ki ga je povzrocila policijska in mafijska okrutnost, pomagati populaciji Oaxace z ucinkovitimi zagotovili za teznjo, ki ne preneha izrazati: ne zelimo vec biti zapornice nobenega nasilja?

- Kako delovati na nacin, da se nobeno zatiranje ne bi izvajalo proti pravici "ziveti", tistih posameznikov in kolektivnosti, ki so povezani v obranitev te univerzalne pravice?

- Kaksno podporo lahko civilnemu odporu Oaxace prispeva mednarodna solidarnost, tako da civilni odpor preprosto postane legitimnost nekega ljudstva, da bi sam sebi vladal z uporabo neposredne demokracije?

In v srednjerocni perspektivi:

- Ce ona to zeli - kako lahko sodelujemo s komuno Oaxaca v organizaciji preskrbe individualnih in kolektivnih potreb hrane in dobrin?

- Kako lahko pomagamo ljudskim skupscinam, da bodo lahko same in brez posredovanja oblasti "od zgoraj" ustvarile upravljanje transportov, zdravstvene storitve, oskrbo z vodo, elektriko itn.

- Kaksen mednarodni doprinos lahko damo projektu "alternativnega izobrazevanja", ki se med dolgo stavko uciteljev isce v Oaxaci?

- Ali ne obstaja nobena znanstvena organizacija, ki bi lahko olajsala razvoj naravnih in neonesnazujocih energij v regiji Oaxace? Cilj bi bil dvojen. Z ene strani prepreciti, da te energije ne bi bile avtoritarno vpeljane v korist drzave in multinacionalk, kot se je zgodilo v Istmo. Z druge strani si zapomniti, da ima za nas energetska in okoljska skrb smisel samo v njeni relaciji s samoupravljanjem. Kajti samo v tem kontekstu bodo novi viri energije sluzili samoupravljanim skupnostim. Naravne in neonesnazujoce energije ne omogocajo samo to, da postanemo neodvisni od naftnih in tehnoloskih mafij, temvec da s casoma, ko se pokrijejo stroski vlaganja, vzpostavljajo brezplacnost energij, ki hkrati implicira brezplacnost transportnih sredstev, zdravstva, izobrazevanja, je - poleg tega, da je absolutno orozje proti trzni tiraniji - tudi najboljsi garant nasega cloveskega bogastva.

Kadar neka revolucija kot svoj temeljni cilj ni vzela v obzir zahtevo po bogatenju vsakdanjega zivljenja vseh, je dala orozje represiji.