Roze v ognju!

Zacelo se je pred dobrimi 165 dnevi v Oaxaci. Upor proti neoliberalizmu s strani uciteljev, kmetov, delavcev, studentov... Upor se je podzigal ze lani poleti, ko sva Oaxaco obiskala prav v casu prvih protestov ucitevljev. O tem doma nismo veliko slisali, pa tudi drugod po svetu ne... Letos julija sta prve vesti v Slovenijo prinesla dva companera. Predvsem OIDHO (Organizacija staroselcev za clovekove pravice v Oaxaci) je vse alternativne medije in aktiviste dnevno in tedensko obvescla o dejavnostih gibanja, ki je letos poleti zasedlo vse vladne ustanove, radije in televizijo ... Ves boj staroselcev, uciteljev, studentov, delavcev idr., ki se je v zadnjih mesecih prelevil v popolno zasedbo glavnega mesta Oaxace, je nosil in nosi eno samo sporocilo, ki je zapisano po vseh zidovih mesta, predmestij, na avtobusih, prometnih znakih: ULISES FUERA!!! Ni praznega zidu ali druge povrsine, ki ne bi nosila zahtevo po odstopu guverneja in sedaj tudi odhodu PFP!

Zahteva, da Ulises odide iz Oaxace, se je pricela ze v lanskem letu, ko so vse nevladne in druge druzbene organizacije sprevidele, da z Ulisesom dialog ni mogoc. Sploh nikakrsen dialog... Prav represija, mucenje in fasistoidno vladanje, mnozenje politicnih zapornikov, poskusi atentatov ... zgolj in samo v prid kapitala, je pripeljalo do vsesplosnega upora prebivalk in prebivalcev Oaxace.

Tri dni sva poskusala vstopiti v mesto. Prihajala sva iz glavnega mesta Gvatemale, kjer sva spoznala tradicionalne vendar impresivne oblike upornikov (CUC - Comite de Union Campesina), pa urbane sinove in hcere za identiteto in pravicnost proti pozabi in tisini - HIJOS (o katerih je pred kratkim v CKZ pisal Gasper Kralj), pa razne druge organizacije in kolektive... Prisiljena sva bila potovati v Juchitan, kjer sva morala prespati in ugotavljala, da se iz Oaxace ne vracajo avtobusi, da iz Oaxace ne prihajajo niti casopisi. Edini vir novic so bili drzavni in komercialni radiji in TV, kjer so upore v Oaxaci prikazovali v stilu nogometnega prvenstva. Govorili so o marginalcih in kazali posnetke tistih, ki so placani, da podpirajo Ulisesa in s transparenti v rokah pozdravljajo vstop PFP (preventivno federalno policijo, ki je bila ustanovljena poleti 2005 na pobudo ZDA - in njihovega boja proti terorizmu). Enako so gibanje in "placance" zamenjali tudi na POP-TV, toliko da lahko
dobimo obcutek, kaj zares gleda "doma". Redne linije so bile ukinjene.

Ko sva danes koncno vstopila na obrobje mesta, so uporniki najin avtobus uporabili za barikado. Na Perifericu so se se smodili ostanki gum, cisterne in vseh vrst avtomoili so sluzili za barikade. Maskirani staroselci so upravljali s prometom... Umakneva se na market na kavo, in posusava edini svobodni univerzitetni radio, iz katerega se slisi, da ljudstvo zahteva Oaxaco zase, Fuera Ulises!

Slab kilometer naprej so koridorji vojske, zato se umakneva v mesto - v hotel. Center je nenavadno tih. Na ostanke spopadov upornikov in PFP kazejo grafiti in smeti po ulicah. Ker je Oaxaca mesto, kjer se ob dnevu smrti tradicionalno prirejajo najvecji rituali in turisti prihajajo z vsega sveta, bova poskusala danes zvecer ugotoviti, kako se bodo s tem soocili PFP, Ulises in FOX, ki trdijo, da se je mesto spet vrnilo v "normalo".

Ceprav dalec stran, je Oaxaca le nekaj korakov naprej od kolonialnega pohoda neoliberalizma v Evropi. Dogodki v Oaxaci ne nastajajo zaradio "posebnih upornikov" ali "posebe vlade!". Gre za primer skrajne uveljavitve kapitala nad clovekom - nad humanostjo. Ljudstvom Oaxace ni preostalo drugego kot upor, na katerega so se pripravljali desetletja in ki so ga vodili v skupnostih, ne samo v akcijah na terenu... pac pa v svojih neposrednih in vsakdanjih praksah zivljenja. Neoliberalizem stiska Slovenijo hitreje, kot se nanj odzivajo gibanja, se bolj pa - mnogo hitreje, kot se nanj odzivajo intelektualci, mediji, studentje, kmetje, delavci... in predvsem zatirane in zatirani! Kapital ne pozna opravicila in prosnje, pozna pa prisilo, ki se je v Oaxaci pokazala v zadnjih mesecih v najbolj brutalni obliki.

Ko prebirava o novi politiki izkljucevanja v Sloveniji premisljava ne le vzporednice z Oaxaco, temvec tudi z Gvatemalo; kljub genocidu nad vsemi mayevskimi ljudstvi, ki se je v Gvatemali dogajal predvsem med leti 1978-1986 in tudi edanjemu boju v Oaxaci, ki je zavrel in ga nosijo staroselci, lahko le v manjsi meri govorimo o državnem rasizmu do staroselcev, pac pa predvsem o razrednem boju oziroma o spopadu generalno razlicnih druzbenih razmerij: vsa tista, ki niso ali se niso kapitalisticna in bi taka zelela ostati - so na udaro najbolj brutalne represije, ki se v Latinski kaze z iztrebljanjem in pobijanjem ljudi (izginuli in pogresani) v Sloveniji pa s taborisci "za odstarnjevanja!" in "izoliranja" neprilagojenih!

Med rozami v ognju!
companera