Kje naj zacneva...?

Ko prebirava o nepravicnosti, ki jo ustvarjajo Janse ali Jankovici, pa ki so jo pred tem kovali Ropi in Drnovski, pa naj bodo se tako bolni ali litorizni - resnici je treba ves cas gledati v oci -, v zlati dobi prekritega neoliberalizma, nama je morbidno. Besna nisva samo na zverine, ki bodo v nekaj letih poteptale vse potenciale, ki jih ima Slovenija, ki jih imamo ljudstva, ko jo sestavljamo, vendar vse manj ustvarjamo.

Z nama po Centralni Ameriki potujejo zgodbe in izkusnje z izbrisanimi, Romi in prebezniki ter prebeznicami, groteske o Kolizeju, o Art centru, pa o Rogu ter vsi pretekli in prihodnji boji. Ko ziviva z boji v Mehiki, Gvatemali, Hondurasu ... se zalostiva, kako majhni so nasi upori in kako sibka je nasa zavest, nase zavedanje, v katerem casu smo se rodili in kam gremo. Kje sta upanje in boj? Kje se realizirajo interesi, zaradi katerih smo se tako urgentno vkljucevali v NATO in V EU? Ko vidiva aplikacijo sanj nove bele EU na Centralno Ameriko, preveva samo se bes, nic vec razuma, samo bes. Koga in kako izkoriscamo s programi za "trajnostni razvoj" Centralne Amerike!?!

V Oaxaci se boji nadaljujejo in represija se z novo posveceno vlado samo se povecuje. Kmetje in zenske iz Oidha nas prosijo za financno in mednarodno pomoc. Po sedmih mesecih represije je APPO (ljudska skupscina ljudstev Oaxace) uspela ustavljati represijo s strani vojske, federalne preventivne policije, paramilitarcev ter pripadnikov in podmladkov obubozane ekscesne in poblaznele politicne stranke PRI. Ne bova vas prosila za novo nabirko, kot sva to pocela pred slaba 2 meseca, ker sva v nadaljnji poti srecala se toliko lakote, pomanjkanja, zlorab in tegob moz, zensk in otrok - da vse, kar se premoreva je: da vam polagava v narocja, da po svojih moceh, po svojih profesijah (novinarji, umetniki, profesorji, kolektivi ...) in aktivnostih, v katerih ustvarjate, ukrepate tudi za Oaxaco.

Upava, da boste 22. 12. na ulicah zato, ker stevilni (novi predsednik Mehike Calderon, guverner Oaxace - ki ga je ljudstvo odstavilo - Ulises) poskusajo uresniciti velike plane, ki so jih od leta 1994 priceli uresnicevati ZDA v jarmu velikih multinacionalk - ce ne za Oaxaco, pa zato, ker bovo v Sloveniji po tridesetih letih neoliberalizma se kako potrebovali pomoc iz prezivelih drzav sedaj najbolj unicevanih in zanicevanih regij planeta!?!

Dalec najtrsi del potovanja je razkrivanje in razstiranje vpletenosti nemskih, francoskih, italijanskih, svedskih, spanskih idr. podjetij, ki za sabo dobesedno kosijo cloveska zivljenja. Ne glede na to, ce smo se borili proti vstopu v enklavo EU, pa je jasno, da smo nasilno vpeti v to morijo, ki se podobno kot z NATO v Iraku, dogaja v nasih imenih in prek cesar smo - ce zelimo ali ne - neposredno odgovorni pred zivljenji urmlih, zlorabljenih, izginulih in razseljenih druzin.

Preteklo pricevanja se tipkala po obisku upornic in upornikov v San Jose las Lagrimas - rekuperirane fince (posestva) gvatemalskih kmetov in kmetic. Odtlej sva potovala na sever Gvatemale, pa skozi celoten Belize v Honduras. Pretezno je to tisti del Planeta, ki se smatra za Karibe in kamor naj bi se mladoporocenci, ce so dovolj dobro situirani, popeljali na radosti polne odklope. Morda bi morala tudi midva na porocno potovanje, kajti namesto tistih Karibov, ki jih prodajajo na razglednicah, sva opazovala prizore, slike in sestavljanke, ki so dalec, pa kako dalec od razglednic. Prizore sva, kolikor nama je uspelo, sinhronizirala, da bi jih lahko videli in vsaj delno doziveli tudi vi.

V Belizeju, na primer, imajo za turiste (ki so, zares iskreno in brez zanicevanja - ultra debeli, stari, otopeli, z ogromno denarja pod palci, ki se ne morejo niti vec sprehajati ...) posebne turisticne vasi, iz katerih se seveda ne vidi revscine, ki je tik za zeleznimi vrati teh vasi. Po vsem Belizeju je revscina. Mesta niso vredne imena mesta. Podrtija. Umazanija. Zatohlo, trohni od vlage in dezja v teh dneh. Alkoholizem, zanikrnost, umiranje in propadanje. Moski Garifuni (Africani, ki so bili pripeljani za delo na plantazah in danes naseljujejo vse predel Kabirbov, tudi v Gvate in Hondurasu) lezijo po cestah, ulicah, po tleh. Beracenje in beda. Na vhodu v drugo najvecje mesto Belize City, ki je bilo nekdaj prestolica, je smetisce, na katerem se grebejo ljudi, ki med pripeljano nasnago prebirajo se uporabno. Zal v Belizeju se ni uporov - vsaj najino poznavanje pravi tako... in prisotnost neokolonizatorjev iz ZDA, Canade, Zahodne Evrope je tako mocno, da v celoti upravlja z zivljenjem 240.000 populacije v Belizeju.

So se pa Gariguni zaceli upirati v karibskem delu Hondurasa, kjer so jih priceli - zaradi gradnje novega turisticnega kompleksa - preprosto pobijati. Seveda je, kar od nikoder, vzniknil rasizem, ki bo z doktrino "nicelne tolerance", ki jo prakticira aktualni predsednik, ter z vojsko, ki jo je na ulice poslal se prejsnji predsednik, policijo ter predvsem pohodom privatnih varnostnih druzb, ki jih nihce ne nadzira, le se okrepil nasilje in nestrpnost - vendar v Hondurasu rastejo tudi gibanja. Mocna se predvsem staroselska in kmecka gibanja, zato naju je Honduras ocaral...

Pojdiva naprej - in sla sva naprej - oziroma nazaj v Gvatemalo, v eno glavnih pristanisc (Puerto Barios) in se sprehajala po luki med kontejnerji Dola, Chiquite, del Monta idr. firm, ki izvazajo banane ter drugo sadje. Honduras je bil prvi poimenovan Banana republika, sledila sta mu se Nikaragva, ter danes tehnolosko razvijajoca Costa Rica. Zgodovino Gvatemale in Hondurasa so bolj kot ljudje, boji, politika, hurikani, vulkani, bioloska raznovrstnost in kulturno bogastvo staroselcev - zaznamovali in dolocili prav ti podjetniki in podjetja, multinacionalke in konglomerati, med katerimi je najhujsa United Fruit Company. To sva kasneje spoznala se v Hondurasu, kjer sva v muzeju republike razkrila celotno verigo odvisnosti...

uvod v generalne skupscine s pesmijo in smehom

Danes sva drugi dan med staroselci Lencha v La Esperanza (blizu meje s Salvadorjem), kjer je organizacija CHOPIN (Consejo Civico de Organizaciones Populares e Indigenas de Honduras) pripravila dvodnevno generalno skupscino, na kateri pripravljajo avtokritiko in refleksijo preteklega, 13letnega dela ter plane za prihodnja leta. To so boji, ki imajo zogodovino, mrtve upornike in upornice, ter zivo upanje, globoko zavedanje kje so in kam hodijo - ne samo kot kmetje Hondurasa, pac pa kot kmetje in ljudje planeta, zenske in mladina, rekuperirajo zemljo, se borijo proti hidroelektrarnam, ki jih postavljajo Nemci in ki v celoti iznicuje naravo v Hundurasu in trenutno orgozajo zivljenja 60.000 staroselcev (pa v Gvatemali, Chiapasu, Salvadorju, Nikaragvi), proti unicevanju gozdov in monokulturnim plantazam afriskih palm, ki jih pod pretvezo pridobivanja alternativnih goriv posajajo tuja podjetja.

COPINH in ena od najbolj upornih zensk v Hondurasu

Staroselci v blizini voda izgubljajo domove, bogato zemljo za negovanje pridelkov. Prva megalomanska hidroelektrarna, ki jo gradijo v vzhodni in dalec najmanj razviti (zato naravno se najbolj ohranjeni) regiji Mosquiti - se imenuje Babilonija. Drug aelektrarna, proti kateri vceraj, danes in jutri demonstrirajo kmetje na jugu departamenta La Esperanza, se imenuje EL Tiger. Ce bodo sodobni neolioberalni plani v Hondurasu uspeli (mislimo na TLC, PPP ter vrsto drugih - kar vama bova lazje prek filmov in literature demonstrirala ko se vrneva), potem bo honduras le se eno ogromno smetisce, v katerem se uri vojska ZDA (Honduras je od sedemdesetih let prejsnjega stoletja poligon za urjenje vojske ZDA), ter proti-uporniki (se pravi placani borci za podporo neoliberalizma v Gvatemali in Salvadorju), kot se je to ze dogajalo v sedemdesetih. Verjetno tudi zaradi vloge vojaskega poligona za gverilce in vojske, ki se ze tretje desetletje urijo ze uspeh neoliberalizma, je Honduras edina drzava Centralne Amerike, ki ni imela civilne vojne... Vendar so placali se hujso ceno. Celoten teritorij, ki je drugi najvecji v Centralni Ameriki so iznicile in do konca izkoristile ZDA s vojimi podjetji. Danes kontaminirane reke zajezujejo, poplavljajo doline in postavljajo hidroelektrarne. Mimogrede, Honduras je drzava, ki je izgubila vojno za vodo, in milijoni rekic, hudournikov, velikih rek in vodotokov je privatiziranih... In ko gledava struge in vidiva geradnjo nemskih podjetij - osupneva: ce se to dela tako, potem bodo res zajezili tudi Muro, saj za te fante niti flora niti fauna, niti ljudje, niti zrak, gorovja, vulkani... niso tezava...

Honduras: jezero Joyoa ima 373 vrst ptic

Pa sva spet zabelezila eno milijoninko tistega, kar zivimo v Centralni Ameriki in za kar upava, da ne bo potrebno ponavljati zgodovine na Muri ali Savi, pa s privatizacijo vode, pa privatizacijo zemlje in zraka ... med potepanjem sva se ustavila na jezeru Joyoa, ki ima 373 razlicnih vrst ptic...

m2