»V OAXACI SE NIČ NE DOGAJA«
Poročanje medijev o vsesplošnem ljudskem uporu v mehiški zvezni državi Oaxaca, kjer zahteve ljudi pomenijo grožnjo globalnemu redu.
V mehiški zvezni državi Oaxaca se je letos rodil vsesplošni družbeni upor, ki je po intenziteti in vsebini precej podoben svojemu starejšemu bratu v sosednjem Chiapasu , ki je bil deležen precejšnje medijske pozornosti. Večletno negodovanje nad represivno politiko desničarske stranke PRI , ki prebivalstvo tlači že vse od leta 1929 in naraščajoče nezadovoljstvo nad neoliberalnim ekonomskim sistemom, sta povzročila splošno revolucijo prebivalcev Oaxace. Večina zatiranih prihaja iz vrst staroselskih skupin, ki svoj navdih črpajo iz upora svojih prednikov. Stvaritelji upora so učitelji, ki so 29. aprila pričeli z zahtevami proti poslabšanju razmer v šolstvu in njegovi privatizaciji, obenem pa so za svoje učence zahtevali brezplačno šolstvo. Ko so se jim v njihovem boju pridružile tudi socialne organizacije, so vse zahteve prebivalcev kmalu prerasle šolske okvire in ena od zahtev je postala tudi svoboda političnih medijev, ki so, z izjemo dnevnega časopisa Las Noticias, naklonjeni guvernerju Ulisesu Ruizu ter njegovim represivnim načinom zaščite kapitalskih elit in njihovih medijev. Nova pot, po kateri so shodili, je največja v zgodovini Oaxace, saj v vrsti koraka prek 400 organizacij in kolektivov, ki združujejo učitelje, staroselce, študente, kmete, skupine za zaščito človekovih pravic in levičarske skupine. Kot pomoč pri doseganju skupnih interesov so obudili navade in običaje iz staroselskih vaških skupnosti in osnovali APPO (Ljudska skuščina prebivalcev Oaxace), preko katere uveljavljajo bolj neposredno demokracijo, ki temelji na avtonomiji in samoorganizaciji posameznih članov, obenem pa predstavlja alternativo dosedanjemu sistemu hegemonije.
PODROBNO OPISOVANJE UPORA
Medijska pokritost zahtev prebivalcev po koncu tiranije je bila, za razliko od t.i. svetovnih medijev, v mehiških medijih deležna kar velike pozornosti, še posebej s strani dveh dnevnih časopisov, liberalne La Jornade iz Mexico Cityja in Las Noticias iz Oaxace. Slednji je bil zaradi kritične drže trn v peti guvernerja, ki je njihove prostore ukazal napasti, zaradi česar so si morali poiskati nov dom. Oba medija sta precej podrobno opisovala dogodke in vseskozi objavljala izjave članov gibanja. Mehiški časopisni hiši sta o gibanju o Oaxaci poročali že od samega začetka, ko je šlo le za proteste učiteljev. Orisala sta tudi ozadje dogajanja, vendar je opaziti rahlo razlikovanje v načinu poročanja. Noticias pravi, da je do demonstracij prišlo zaradi neurejene politike na področju šolstva ter zaradi slabih razmer v šolah v ruralnih območjih in staroselskih skupnostih, medtem ko se je Jornada na začetku v glavnem osredotočala na zahteve po višjih plačah. Eden izmed najbolj odmevnih dogodkov, povezanih z demonstracijami, je bil zagotovo pokol na glavnem trgu v mestu Oaxaca de Juarez 14. junija. V dnevniku Noticias so dan kasneje v kar šestih člankih ostro obsodili vladno represijo. V enem izmed člankov je bil natančno opisan potek oborožene policijske operacije, ki je, po tem viru sodeč, za sabo pustila 4 smrtne žrtve in 57 ranjenih (imena 28 so tudi objavili) ter milijonsko škodo na stari vladni palači in ostalih zgradbah v bližini glavnega trga. Tudi Jornada nam postreže z opisom poteka dogodkov, vendar operira z nekoliko drugačnimi podatki glede števila ranjenih, ki naj bi jih bilo 92. Novinar časnika Noticias pravi, da so učitelji zaradi tega dogodka dobili večinsko podporo prebivalcev, tudi tistih, ki se ne strinjajo v celoti z njihovimi metodami, vendar ne morejo dopustiti in tolerirati vladnega nasilja.
Jornada večinoma kot protestnike prikazuje zgolj profesorje in zanemarja vlogo socialnih in staroselskih organizacij. Šele veliko kasneje začne pripovedovati, da ne gre več le za demonstracije pripadnikov izobraževalnega sektorja ter študentov, temveč za splošno ljudsko gibanje, v katerem sodelujejo tudi zgoraj omenjene organizacije in kmetje. Noticias poskrbi za razkritje ozadja priprav na zatrtje »4. Mega marcho« s strani vlade, ki je 12 ur pred predvidenim začetkom tega masivnega protesta suspendirala ves javni prevoz, da se ljudje zaradi onemogočenega transporta ne bi mogli udeležiti pohoda. Javni prevozniki prepovedi niso spoštovali in protesta se je, po njihovih besedah, udeležilo 500000 ljudi, kar je manj, kot trdi Jornada (800000 ljudi), vendar veliko več, kot prikazujejo provladni mediji (TV Azteca), ki trdijo, da je bilo protestnikov le nekaj deset tisoč. 1. avgusta je 2000 žensk iz različnih organizacij, integriranih v APPO, na miroljuben način zavzelo državno oaxaško RTV, saj je služila le kot orodje v rokah Ulisesa Ruiza. Oba časnika sta natančno povzela potek dogodkov, zlasti Jornada pa opeva pogum delavk, gospodinj, prodajalk, kmetic, študentk in deklic. Noticias so celo opravičevale zasedbo trgovskih centrov, rekoč, da zgolj govorjenje ne zaleže.
MEDIJSKI EMBARGO
T.i. svetovni mediji kot so BBC, CNN in novičarska agencija Reuters so imeli več kot dva meseca trajajoč embargo in so o dogodkih pričeli poročati šele v začetku avgusta, čeprav se je t.i. sit-in oziroma stalna zasedba osrednjega trga začela že 22. maja. BBC je po skoraj treh mesecih, 12. avgusta, stalno zasedbo opisal kot »kampiranje 2000 glave množice v centru mesta, kjer so postavili barikade in razbijali okna«. Korporativni mediji so svoje poročanje gradili na stereotipih, še posebej o zadevah, ki predstavljajo nasprotja interesom kapitala. Glede na dejansko stanje in poročanje v mehiških tiskanih medijh (La Jornada in Las Noticias) lahko ugotovimo, da so bila sporočila strogo selekcionirana, omejena in podana brez konteksta oziroma je bil le-ta zelo šibek. S poročanjem so začeli šele avgusta, potem ko so oaxaške ženske zasedle državni televizijski in radijski oddajnik, da bi odprle okno v svet. Upore naj bi vodili nezadovoljni učitelji, ki jim gre zgolj za izboljšanje materialnega položaja. Številčno pa so omenjali številke od 40 do 70 tisoč. Ne omenjajo let represije, revščine in privatizacije, ki staroselske kmete oropa njihove skupnostne zemlje. Ljudje, ki protestnikom vsakodnevno prinašajo hrano, so nevidni. Nevidno je vse, kar »Imperij« opozarja na krutosti, ki jih povzroča. Za razliko od CNN in BBC, novičarska agencija Reuters mimogrede omenja, da poleg učiteljev protestirajo še staroselske skupine, študentje in levičarski radikalci, kar še vedno pušča vtis neznatne manjšine. Pri poročanju o osebnih zgodbah se skoncentrirajo na težave bogatih, ki so jim nemiri pozročili gospodarsko škodo in izražajo negativno mnenje o protestih. Kljub temu pa je CNN objavil izjavo enega izmed protestnikov, ki je dejal: »Siti smo neoliberalizma in gringo ekoturizma«. Vendar dlje od tega niso šli, niti enkrat samkrat niso povedali pravih vzrokov in problemov. Skupščina, ki uživa velikansko legitimiteto, saj jo podpira večina prebivalcev, je omenjena kot avantgardna skupina aktivistov. Podporo imajo predvsem zaradi zelo raznolikih skupin, kar včasih privede do sporov. Nikjer ne pojasnijo delovanja skupščine in njihovih dejanskih zahtev, ki so vezane na izboljšanje položaja kmetov, žensk in ostalih zatiranih. Če protestira zgolj nekaj tisoč učiteljev, od kje so se potem vzeli stotisoči, ki so protestirali na 4. Mega marchi 28. junija, ko je po navedbah APPO protestiralo skoraj milijon ljudi? Na ulicah glavnega mesta istoimenske države Oaxace je bila skoraj četrtina prebivalcev.
Po drugi strani pa so močno izpostavljali gospodarsko škodo. »Nemiri so paralizirali eno izmed najbolj priljubljenih turističnih mest v Mehiki... turistična dejavnost se je zmanjšala za 75%«, so poročali na CNN 4. avgusta, svoje informacije pa so dobili izključno od Associated Press. Podobne taktike sta se lotila tudi britanska BBC in Reuters, ki sta vzbujala občutek, da protestniki ovirajo turizma željne obiskovalce in jih ogrožajo. Sama sva po pogovoru z nezadovoljnimi množicami dobila drugačen občutek, saj so verjeli, da lahko ravno turisti prebijejo svetovni medijski embargo. Za tujce so celo naredili letake, ki so v angleškem jeziku povzeli preteklo dogajanje in pojasnili okoliščine.
OSVOBAJANJE MEDIJEV IN MEDIJSKEGA PROSTORA
Paravojaške sile in policija so pričele nasilno kampanjo za zaustavitev vseh medijskih aktivnosti, ki nasprotujejo guvernerju, da bi utišali ljudsko gibanje. Tako so guvernerjeve tolpe 22. julija napadle Radio Universidad, ki so ga pred tem zasedli študentje. Staroselskim skupinam je oralna kultura bližja, zato so medijsko zaprt in odtujen prostor primarno odpirale alternativne radijske postaje. Odgovor na korporativni medijski prostor je bila zasedba radijskih postaj in ustanavljanje piratskih radiev. Piratski Radio Caracol se je predstavljal kot glas staroselcev in oddajal informativni program, s katerim je širil novice o dogajanju in ljudi pozival k uporu. Program so razširili s predvajanjem govorov Subcomandanta Marcosa in razpravljanjem o posledicah neoliberalnega načrta Plan Puebla Panama , ki bi za mnoge staroselce pomenil še večjo bedo. Medijski prostor se je pričel odpirati tako, da so ga ljudje zavzeli, kar se je izkazalo za izjemno potezo, ki jim je odprla pot v t.i. svetovne korporativne medije. Tudi v oddaljenih in medijsko zapostavljenih staroselskih skupnostih so ljudje prejemali informacije ravno preko piratskih radijev, kot je na primer Radio Nuevo Amanecer iz Panixtlahuace. Že pred tem pa so o dogodkih v Oaxaci izčrpneje poročali alternativni mediji po svetu, kot sta aktivistična spletna medija Indymedia in pa Infoshop, ki sta informacije dobila s strani organizacij, ki so članice APPO ali njeni simpatizerji. Spletni medij Narco News je še posebej podrobno poročal o aktivnosti APPO, ki spodbuja nastanek manjših demokratičnih skupščin po celotni državi in na ta način predstavil tudi samo funkcioniranje demokracije od spodaj. Njihovo razumevanje demokracije je podobno kot pri Deweyu, ki je razumel »demokracijo kot idejo o življenju v skupnosti«. Aktivisti iz celega sveta, tudi iz Slovenije, so ravno prek teh informacij uspeli prepričati Amnesty International, da je sprožila akcijo za zaščito Alejandra Cruza Lopeza, člana indijanskih organizacij za človekove pravice OIDHO, ki s še tremi staroselskimi organizacijami izdaja publikacijo Tierra y Libertad. Nov medij pa so postali ljudje, ki so, s kamero v roki, snemali dogodke ter objavljali kratke filme na svetovnem spletu. Dotaknili so se celo evropskega poslanca Tobiasa Pflügerja, ki je izrazil ogorčenje nad stanjem človekovih pravic v Mehiki in obtožil EU dvoličnosti.
Medijsko poročanje svetovnih medijev v primeru Oaxace lahko razumemo kot popolno negacijo svobode govora in tudi demokracije. Mirna zasedba medijev je bila prikazana kot grožnja medijski svobodi in pot v enoumje. Samoorganizacija in konsenzualna demokracija nista bili nikjer omenjeni, čeprav je ravno to največji dosežek sedanjega pretežno staroselskega boja, ki presega meje dovoljenega, kar se tiče poročanja o medijih v lastništvu velikega kapitala, ki ne ustvarja producira samo razmer neenakosti, temveč tudi naše dojemanje sveta in dogodkov. Oaxaške ženske boj razumejo tudi kot sredstvo emancipacije, prek katere poteka osvobajanje tudi znotraj same uporne družbe. Sama dejanja izgradnje alternativne ureditve so hkrati emnacipatorna za boje po svetu. APPO je večkrat pozvala dobronamerne ljudi po svetu, da naj jim pomagajo, saj svoj boj razumejo tudi kot globalni fenomen. Prav tako, kot so zapatisti uporno odgovorili z »Vsi smo Marcos«, bi lahko uporni prebivalci Oaxace, potem ko so v roke vzeli tradicionalno sredstvo obveščanja, školjko, odgovorili »Vsi smo medij«! Izjavo guvernerja Ulisesa za nacionalno TV Azteca, ki je hkrati naslov tega članka, pa so v skrbništvo vzela tudi uredništva korporativnih medijev.
Viri:
1. januarja 1994, ko je v veljavo stopil sporazum o severnoameriški prosti trgovini NAFTA, so v Mehiki vojaški upor začeli staroselski kmetje imenovani zapatisti (EZLN). Uprli so se 500-letnemu izkoriščanju in zatiranju, njihove zahteve pa so svoboda, demokracija in pravica. Oborožen upor so kmalu opustili in pričeli z avtonomno organizacijo staroselskih skupnosti.
V Mehiki obstajajo tri velike stranke: PRI (Partido Revolucionario Institucional), PAN (Partido Accion Nacional) in PRD (Partido de la Revolucion Democratica). Od leta 2000 imav na zvezni ravni oblast PAN, pred njo pa je vse od mehiške revolcuije naprej vladala stranka PRI. Kljub temu prihaja večina guvernerjev mehiških zveznih držav iz vrst PRI.
Do uporov in zahtev po dostojnem življenju je v Oaxaci prihajalo že v preteklosti, vendar so bile kmalu zadušene s silo.