prvic v zivljenju nisva bila prisiljena praznovati novega leta, tako da ostajava v 2006, pa se nazaj, v protikolonialnih in postkolonialnih revolucijah, ki jih bijejo kmetje, delavci, predvsem pa ucitelji in zdravstveni delavci, delavke v Centralni Ameriki.
Ker se dolgo casa nisva javila, naj spomniva, da se je vse zacelo v Oaxaci, medtem ko je zgodba o uporu in zilvjenje v boju mocno podobno tudi v Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi.

Honduars je drzava zase - izjemna tako po uradni predanosti ZDA kot po mnozini in gostoti uporov predvsem kmetov in staroselcev, ki ze dosegajo rezultate. Nekaj dni sva prezivela s COPINom, organizacijo staroselcev, ekologov in okoljevarstvenikov, ki se 13 let borijo proti privatizaciji (vode, zraka, zemlje in naravnih virov, ter kot pravijo - esencialnih lepot), imperializmu in neoliberalizmu. Letos bo vec kot 90 ucencev koncalo prvo solo, da postanejo ucitelji v skupnosti - to pomeni, da je ta organizacijo (avtoorganizirana, neodvisna, avtonomna, izjemno radikalna v zahtevah in tudi mocna pri doseganju zahtev) ze uspela izobraziti lasten kader za poucevanje otrok v skupnosti. Podobno je z zdravstvenimi delavci, ki so doslej prihajali iz Kube in Venezuele... Ker so Jezuiti slavili 50 letnico upora proti bananerosom, sva se odpeljala na praznovanje 50 letnice neodvisnega radia Progresso, kjer sva spoznala celotno mrezo honduraskih uporov - iniciative, koordinacije, zveze... skratka mavrico prezetih in sodelujocih bojev, ki v Hondurasu postajajo spostovanja in zavisti vredni tudi s strani neoliberalcev: med take na primer brez tezav vtaknemo Red Comal-mreza kmetov, ki so postavili svoj avtonomni trg, ki je namenjen najprej za samooskrbovanje, je fair-trade - vendar ne tiste vrste, ki jih poznamo v Slo ali vecinoma po Evropi. Gre za kmete iz 14ih departamentov Hondurasa (obstaja jih 16), ki izmenjujejo pridelke, postavljajo lastne trgovine, sole, pekarne... imajo svoje tovornjake, in v tem letu ze tece projekt, prek katerega so uvedli svoj lastni denar - ki ga!!!! pricenjajo uporabljati tudi trgovine, ki niso v njihovi mrezi!!!. Povezujejo se z Ekvadorjem, Nikaragvo, ter sirijo interni trg. O Evropi bodo razmisljali kasneje, ko bo dovolj pridelkov in ko bodo zadostili potrebe zanemarjenih, zavrzenih in pozabljenih kmetov in kmetiv, staroselcev Lenchov, ki so bili do danes nevidni, vendar postajajo gonila boja, odkar je v La Esperanzci pricela vstaja proti izsekavanju gozdov...
Prevec je, da bi lahko opisovala natancneje... internet je slab in cez 15 minut naju vrzejo na cesto.. zato na hitro o stvareh, ki se jih govori pocasi...
V Hondurasu so dalec najmocnejsi ucitelji- zato tudi studentje pedagogike (v organizaciji Accion Universitari iz Pedagoske fakultete) in kolektiv druzboslovcev Los Necios (iz Avtonomne univerze) ne puscajo neoliberalizmu proste poti. Njihove strategije in opredelitve se razlikujejo, vendar vecinoma vse omenjene organizacije, skupaj z Bloque Popular, ki je sposoben v trenutku zmobilizirati nekaj tisoc ljudi in zapreti cesto, sodelujejo in peljejo programe vzajemno ... individualizem je v Hondurasu spanska vas...
Potem, ko sva obiskala skoraj deset organizacij, pripravila intervjuje, zabelezila izkusnje in prestudirala zgodovino, sva zapustila edino drzavo Centralne Amerike, ki ni imela drzavljanske vojne, ter se odpeljala v edino drzavico Centralne Amerike, ki je imela uspesno revolucijo proti diktaturi, ki jo je narekovala ZDA, torej v glavnem neoliberalni konglomerati. Sandinisti, ki bodo po izidih zadnjih volitev 10. januarja ponovno stopili v vlado, imajo rdece crne zastave, ki so razobesene po vsej nikaragvi, celo sredi jezer, vode... Sandinisti so prvic premagali samozovo petinstiridesetletno diktaturo leta 1979, vendar so jim neoliberalisti kaj hitro speljali uspelo revolucijo... Zgodilo se je namrec (kot je Daniela Ortega (sedanjega in takratnega zmagovalca svaril Fidel Castro), da so ob razpisu volitev prav sandinisti izgubili volitve, ker so pred volitvami razpisali dvoletno obvezno sluzanje vojske... Prebivalke in prebivalci Nikaragve so imeli dovolj boja in klanja, izginulih in morij s strani dinastije 4ih Sosmozov, zato so se zbali, da bo Ortega uvedel nekaj podobnega... Napako, da so se nehote odlocali proti Ortegi ter ponovno oblast predali ultra neoliberalistom za 16 let, so odplacali sele na volitvah 2006, po katerih, vsaj tako pravijo ljude iz ulic, zares upajo in verjamejo, da pelje v spremembe. Ugotavljava, da dejansko v Nikaragvi sploh ni vec pomembno, kdo je Ortega in ali bo res lahko vodil politiko proti neoliberalizmu - povsod in od vseh slisiva, da je zavezan za tisto politiko, ki jo hoce ljudstvo - najprej IZOBRAZEVANJE, pravijo, najprej pismenost- in v zvezi s tem ze sodelujejo z Venezuelo in Kubo. S Cavezom so podpisali tudi plan ALBANIC (ALBA - Alternativa Bolivariana para America) - v dobesednem prevodu pomeni ZARJA, in je prvi naftni ter proti neoliberalni plan, v katerega vstopajo vecinoma vse drzave Latinske Amerike in bo, ce bo dovolj mocen, lahko ustavila ali vsaj resno ogrozil ALCO). ... ker ni casa samo se to: glavno mesto Nikaragve (Managva) je bila ob najinemu obisku rusevina - prostor, ki mocno spominja na socializem - edina drzava, ki je imela vrsto megalomanskih in danes ze kar zanemarjenih spomenikov in parkov posvecenih delavcem (kar so verjetno naredili Sandinisti), ter hkrati prestolnica, kjer je popolnoma vidnom da jih nihce ne vlada in da nihce (se nima) interesa, da bi jo naredil cloveku prijazno. Skoraj brez ljudi, praznimi cestami, zanemarjena in ozgana od sonca, vendar z izjemnimi potenciali, ki upava, jih bo nova vlada izkoristila...
V Leonu, mestu, kjer se je pricela revolucija, sva v videoteki govorila z uciteljem, ki nama je presnel dokumentarne filme o uporih sandinistov. Tudi sam je na posnetkih, ki so kruti, pravi in med snemanjem je moral zapustiti prostor, saj ga se danes posnetki ganejo. Imel je 15 let in se je - kot vsi fantje takrat, vkljucil v boj, saj je verjel, da in se danes verjame, da slabse kot je bilo, ne more biti vec...
Nezni, ponekod kruti in intenzivni so vtisi iz nikaragve, dezele, ki caka, da bi lahko zazivela - ki ima naravnih in drugih bogastev za svoje in se druge prebivalce, vendar se ni bila zares svobodna...
Gledava Tele Sur... to je alternativni program v vseh drzavah latinske amerike, neodvisna televizija, katere sponzor je seveda Chavez in se uciva. Vecinoma peredvajajo dokumentarce o latinski in ugotavljava, da je to zgodovina, ki je nihce nikdar ni napisal in ki je nihce - razen ljudi v boju- tudi ne pozna.
Ekvador je se ena drzava, ki se je vpisala na mapo upornih drzav, in Chavez ves vecer ob novem predsedniku govori o sodelovanjih, planih in projektih... Osupla sva, kajti prvic slisiva in vidiva, kako nekdo, ki je bil mimogrede vojak- gemneral - povsem preprosto in izjemno inteligentno razvije celotno zgodovino zatiranj ain boja v posameznih drzavah latinske amerike... Govori o tezavah, ki jih ima Morales v Boliviji, kajti neoliberalisti so nasli odprta vrata, prek katerih ga poskusajo upocasniti in razoroziti v boju za dostojno zivljenje prebivalcev... Ko clovek poslusa ze tekoce plane, ki jih vecinoma sponzorira Venezuela in ko vidi odstotke, kako hitro se "standard" dviguje v Venezulei in drzavah, ki zadnja leta sodelujejo z njo, zares osupne, kajti Venezuela ima danes manj nepismenih kot ZDA. Venezuela namrec danes nima vec nepismenih... Svoje zdravstvene delavce, zdravnike, ucitlje, posilja v druge drzave latinske Amerike... Mimogrede - Chavez je v omenjenem govoru
obljubil, da bo po vseh drzavah, s katerimi sodeluje Venezule, postavil tudi radie -te je namrec bistveno lazje postaviti kot televizije. In, mimo grdde, Chavez je doslej drzal vse obljube!
Medtem ko v Nikaragvi nisva imela toliko srece z gibanji kot v Hondurasu (nemara predvsem zato, ker so se boji gnetli in centralizirali okrog FSLN -Frente Sandinista Liberacion Nacional, ali pa zato, ker sva tam blodila v casu bozica in novega leta), sva plezala po se delujocih vulkanih, slikala kraterje, se kopala v najvecjem sladkovodnem jezeru na svetu ter prebiciklala pol najvecjega otoka v sladkem jezeru (in pri tem ozulila roke in noge), spoznavala rokodelstvo in domorodkse izdleke, se spet poklonila pacifiku, v katerega sva se ze tako zaljubila v Mehiki, ... ter danes prek Hondurasa prispela v El Salvador. Tu naju caka kaksnih 10 dni raziskovalnega dela in uzivanja, potem pa naju bo pot vodila v Gvatemalo, na zadnje finese ter slovo. Do konca meseca se vrneva, in takrat vam pricneva utrujati o tem, kaj vse sva videla, dozivela, se naucila in kar bi vam rada zaupala... kajti takole, preko tehle tipk in ekrana, je to skorajda samomor.

ti zapisi so skupaj z akcijami za upornike v Oaxaci se vedno gnetejo na http://www.dostje.org/Aguas/Novice/nabukadnezar_frames.htm

se vedno
m2