Ze dober mesec jahava po uporih v Latinski Ameriki in vse bolj izgubljava perceprcijo zahodnega imperija - ceprav posledice konglomeratov neoliberalizma turboletno resonirajo prav v tem ozkem pasu med Pacifikom in Karibi, najbrz vsaj tako mocno kot na celini pod Evrozo in vzhodno od nje, pa je - tule, prepad med oazo sanj in zivalskim umiranjem ljudi prav tako bolec, skelec in provocira zeljo in potrebo po politicnem boju, po ustvarjanju clovekove humanosti, ki je - tam cez, kjer je nas dom - vsak dan dlje od zivljenja.

Po pricevanju iz Oaxace in umiku iz mesta vojne, ki danes (1. 12. 2006) bije se en pomemben dan za dostojanstvo in pravico ljudstva in ki se je z pol leta iz drzavice Oaxaca razsirila po celotni 120 milijonov prebivalcev in prebivalk debeli Mehiki, sva v glavnem mestu Gvatemale - Gvateju z HIJOS pripravljala aktivnosti glede Ixcan (staroselske skupnosti severno od glavnega mesta proti meji s Chiapasom) - ter po ponovnem pogovoru s CUCom (Comite de Unidad Campesina - Komite kmecke enotnosti) za 9 dni odpotovala na zasedeno finko (posest, zemljo) v San Jose las Lagrimas ob meji s Hondurasom.

In CABRON! Imava kar solidno zalogo let in zuljev izkusanja delovanja, bivanja in animiranja v skupnostih v uporu, pa naju je tale naloga, ki sva si jo mimogrede seveda sama in prostovoljno (zgoce hotece) nalozila in ki bi vam jo rada zapisala, precej presenetila.

Uporna skupnost v kateri zivijo staroselci Chorti, ki se od drugih Gvatemaltekov razlikujeji po barvi koze - v jeziku in kulturi vse manj - vse bolj pa v revscini in pomanjkanju, je ena od mnogih, ki so vzniknile v zadnjih letih, in v katere so se povezale upornice in uporniki v svojih zadnjih vendar nepojmljivo dragocenih in clovestvo prekosljivih moceh! "Rekuperacija" zelje, kakor uponi staroselci imenujejo zasedbo "tuje" zemlje, ki je v rokah tistih, ki ze desetletja z orozjem ali politicno mocjo izkoriscajo revna ljudstva Gvatemale, so po vec kot 10 letih priprav, sestankov in povezovanja v razlicne organizacije, kmetje in kmetice z druzinami ter v sodelovanju s CUCom (Comite de Unidad Campesina - Komite kmecke enotnosti realizirali 29. junija 2006 (pred 5 meseci). Za lastnika zemlje se je izdajala vojska (kot v prej omenjenem primeru Ixcan ter v vrtso drugih primerov - gre ali za vojsko ali pa za posamezne vojake, poveljnike, ali pa za bogatase, ki si zemljo nasilno vzamejo - z orozjem ali manipulacijami - ali prisilno odkupijo od revnih in tistih na robu prezivetja) vendar je CUC dokazal, da gre za 3 druge lastnike, vendar se lastninski postopek sele ugotavlja.

Gre za zemljo, ki so jo izgubili nekdaj veleposestniki in jo je praviloma zasedla vojska, ter si jo razdelila. Na vsak nacin je to zemlja, s katero spekulirajo bogati posamezniki in tisti, ki je nikdar niso obdelovali ter je tudi ne nameravajo. V Gvatemali pa je (ob visoki rodnosti in prav tako visoki rasti neenakosti) vse vec druzin, ki nimjo niti zemlje niti drugih predispozicij za prezivetje. To so druzine, ki so se rodile v revscini in ki se iz revscine kljub izjemnim poskusom, predanosti, potrpezljivosti in borbi, samoorganiziranju in mrezenju ne morejo izviti. Vstopila sva med ljudi, ki so ze vec kot 10 let v boju za "rekuperacijo" zemlje in ki imajo za seboj ze vrsto neuspesnih poskusov ter leta bede, lahkote, trpeljenja in zatiranja. To so ljudje, ki le stezka se spregovorijo o dostojanstvu, pa vendar hkrati tudi tisti, ki danes v Gvatemali in s tem tudi v svetu bojujejo osnovni in glavni boj - ki zajema zivljenje in delovanje in ki s sabo vlece upor proti celotni dehumanizaciji clovestva, ki klije kot upor proti absurdnosti neoliberalizma.

Nasa finka ali zemlja: San Jose las Lagrimas - je megalomanska (obsega 25 caballerias - to je 750 hektarjev zemlje! - za tiste, ki niste kmetje samo v poduk, da v Sloveniji zagotovo ni kmeta s tako finko/posestvom v enem kosu zemlje!)). V finko sva vstopila prek Cobana (svetovno najdisce mayevskih piramid, ki ga zal nisva imela cas obiskati) - prek Hondurasa, kjer se je ze poskusalo nekaj zakomplicirati na meji, ker pac ne smeva opravljati politicno angaziranih del, ker sva tujca! in da naju lahko izzenejo iz drzave. Ampak za komplikacijo je bil kriv Avelardo, ki je - bumber - sel pravit gvatemalskim policistom na meji, da greva podpirat ljudi v finki. Kakorkoli - iz Hondurasa sva vstopila prek zelene meje nazaj v Gvatemalo. Pohod v vas in finko z Gvatemalske strani pa je ta moment se nekako mogoc, sicer pa vecji del leta ne, saj ta del finke poplavlja orgomna in bogata reka Jucilingo (ki je glede na strugo, poplavljanje in oblikovanja obrezja podobna nasi Muri).

Finka je v glavnem poleg prostranih, gricevnatih in vodno bogatih predelov napolnjena s konji in govedom (ki so bili na finko pripeljani od nekih bogatih sosednjih kmetov, ki so se pred tem rentali zamljo - to kardelo prelepih zivali finko ta mesec zapusca), pa vrsto pernatih zvali (ptici, gosi, perutnina...), pujski in seveda psi, pa vrsta izvirov, naravnih zdravilnih rastlin - zvrsti in podzvrsti mageyev (kaktusov) ... In to se ni vse. Polja so polna koruze in fizola - dva osnovnih kultur, katere zenske ves dan spravljajo v tortilje, frijolese in druge malenkosti, da napravijo zajtrk, kosilo in vecerjo za pet do deset lacnih otrok, moze in drugi v vasi. In to se ni vse. Nasa finka ima letalisko stezo - do 2 km dolgo, ograjeno in oznaceno, tako da bi lahko ta trenutek prileteli in naju obiskali. Ampak to se ni vse - tik ob stezi, kjer je na levo vas, zgrajeni iz lesenih in v polivenil zavitih hisic (izjemno skromnih, za casa najinega obiska izjemno mrzlih in cloveka nevrednih kolibic! v katereh se po 20:00 zvecer poskrijejo otroci in sirsa druzina) - tam, cez sirino piste - 30 m stram, stoji vojska baza z 22 mladimi in lepo pocesanimi gvatemalskimi vojaki, ki imajo med 18 in 30 let.

Nasa "grupo", kot prebivalce rekuperirane finke San Jose las Lagrimas imenujejo svojo vas ali kolekitv okrog 80ih druzin, ti vojaki trenutno ne ogrozajo, so pa neprestana groznja in strah za nase upornike. Baza je poleg piste postavljena ze vrsto let. Tik zraven piste in nase vasi je tudi izjemen turisticni objekt, z bazenom, manjsim zivalsklim vrtom, pa pravljicnim nasadom cvetja ter natancno pristrizeno trato, oblikovanimi potmi ter oznacbami na trati. Ta je se do nedavnega sluzil turistom iz ZDA, da so prileteli in se iz te kancelarije odpravili do Copana. Sedaj pa je tudi to v lasti nasih upornih staroselcev, ceprav v ta del ograjene finke ne vstopajo in se dobro razumejo s kmetom, ki trenutno skrbi za poslopje in okolico.

Namen CUCa in vascanov San Jose las Lagrimas, ki so ga pripravljali 10 ali 11 let in je sedaj ze 5 mesecev sad upravljanja s finko - ni bil prilastitev in bogatenje, ali pa golo prezivetje... ali pa izraba narave, mineralov, vode, ter vrsto drugih resursov, ki jih skriva finka - namen je bil politicen. Svojo improvizirano vas so sami postavili pred vojasko bazo. V finko so vstopili ob 6:00 zjutraj in vojska (ki vestno opravlja svoj domoljuben poklic) je sele ob 8:00 spoznala, da je njihova okolica zasedena. Rekuperacija je potekala dokaj mirno. Zenske nama govorijo, kako tezko je bilo prve dni. Hrane so imeli namrec le za prve 3 dni. Na dan zasedbe je junta directiva (to je neke vrste vaski svet ali skupscina) skupaj s CUCom v obcini Esquipula vlozila zahtevek za legalizacijo zasedbe. Kot pravijo pri CUC in kot pravijo nasi uporniki, bo to skoraj zagotovo pozitivna zasedba zemlje, kajti vsi indici kazejo, da jo bodo z nekaj leti lahko obdrzali in obdelovali.

V vas sva prisla z ogromnim, solskim zemljevidom sveta, pa z barvicami, flumastri in papirji... Seveda ni bilo elektrike, seveda ni bilo pitne vode. Bile so bolhe, misi, klopi v vecih vrstah in razlicicah, komarji, vse druge zuzelke in zvali in dva dni pred najinim odhodom se DEVANEDOR. In za staroselce je to hec! Ko smo v najini spalki nasli elegantnega devanedorja (mimogrede, to je kaca katere pik je smrtonosen, ce zdravstvena oskrba ni takoj mogoca - in tam seveda ne bi bila, saj je do prvega mesteca 2 ure hitre hoje!!!), so vsi z nagimi in komaj kobacajocimi otroki prileteli v cabano (najino kolibico) in gledali, kako je najin sosed v treh poskusih z maceto in se enim sulicastim pripomockom v tretjem poskusu pokocal to cudo od devanedorja. Imela sva spet vecjo sreco od pameti, saj sva prvic vstopila v cabano, ko sva nad posteljo ze imela viseco prizgano lucko. Tezko je opisati, ampak ce bi vstopila katerikoli drugi dan, ko nama nihce ni povedal, da so kace tam vsakdan, bi bila sedajle manj radostna in zgovorna... Vsekakor se je vsa vas potem se dva dni aktivno poigravala z najinimi zivci glede te lepe kace in to je bila edina noc, ko so od navdusenja otroci zaspali sele ob 21:00. Nasa vas namrec utihne okrog 20:00 in se zaradi mraza, lahkote in dela zbuja ob 4:00, medtem ko vsako polno uro od 22:00 pa do jutra (ce se jim da pa se tudi cez dan) kikirikajo prav vsi petelini okrog 80ih druzin. To se slisi tako, da se enemu slucajno zljubi in zacne, potem pa to med njimi izmenicno odzvanja tudi po 15 minut. Potem so tu se cucki, ki so tako tecni in nadlezni, da nama ne preseda samo to, da se ponoci spomnijo, da bi peli arije in to spet traja 15 minut tik za ali pred petelini, pac pa, da se iz vistega dolgcajta usajajo nad zivalmi, ki se mirno pasejo okrog vasi in po finki. Spravijo se v trop in napadejo. In to divljanje za zrtvijo, ki jo bolj nakljucno izberejo traja vse dotlej, ko jih otroci ali odrasli ne zbombardirajo s kamenjem.
Nobenemu ni lahko - tudi najini miski, ki naju je budila prve 4 noci se je slabo pisalo. Odkar je bilv cabani devanedor, se ne slisi vec praksanja in vreca koruze je odtlej nedotaknjena. Dva dni sva bila zivcno vojno, ali se bo vrnila se kaksna kaca ali bova to moro prezivela. Eni so pravili, da kaca prihaja iz mocvirja pod cesto, drugi, da se je prikotalila iz hriba. Nobena od pripovedk naju ni potolazila, Tudi v druge postelje in cabane nisva zelela... v glavi sva imela samo eno - STRAN!

Ma, ce vse to prezivijo otroci, ki nagi in s smrklju razmazani po vsem obrazu, hrapavimi in prezeblimi nogami in lacnimi ter od tortilj po vec ur strogo napihnjenimi trbuscki letajo po pisti letalisca, si v usta tlcijo stare in od goveda poscane in posrane plasticne papircke, ki so nekdaj ovijali bomboncke ali kaksno drugo prestizno slastico za te kraje, bova to godljo zdrzala se midva. Resno stisneva zobe in greva naprej. Vsak vecer do jutra kuriva ognje, da sva vsa osmojena od dima - ta naj bi odganja veh vrst vsiljivce! Zakaj prav v najini cabani, sva se sprasevala - in staroselec nama je hitro ponudil en razumen odgovor, ki je lahko sprozil akcijo. Otroci so se hihitali, se naslednji in naslednji dan. Soseda je v najino kolibico vsako uro znova vlacila vascane ter natancno opisovala macetiranje z devanadorjem. In za njih je vse kar hec!

Ne samo ta naivnost, ki jo kot tako vidiva tudi zaradi najine nevednosti in neizkusenosti - pac pa vrsta drugih naivnosti, ki sva jih opazala pri zenskah, moskih, otrocih, naju je mocno zaskrbela. Ko so narkotrafikantje drugi dan pridivjali z enim dzipom na vhod piste in pred strazo nasih upornikov (na pisti naj bi pristal helihopter z drogo), so se staroselci dobro odzvali. Od rekuperacije pista ne deluje vec in usmerili so jih proti sosednji pisti v Hondurasu. Vendar so se narkotrafikantje vrnili v slabi uri, ko so nama staroselci na poti proti Hondurasu razkazovali se 5 drugih fink v Hondurasu, ki so jih prav tako rekuperirali (zasedli) kmetji in ki imajo danes ze velik razvoj. Tokrat smo jih tezje odgnali in narkotrafikantje so bili ze nekoliko nervozni. Kmalu za tem smo slisali helikopter in ocistno so se nasli - tisti, ki kupujejo in tisti ki prodajajo katerekoli susbtance ze...

Ta dan sva prvic slisala za zasedene zemlje v Hondurasu in spoznala, da nasa San Jose las Lagrimas ni osamljena, pac pa vpeta v vrsto zasedb, ki bodo sadove boja in upanja ce ne sebi, nekdaj poklonila svojim otrokom. Druga naivnost , ki naju je zaskrbela je v vseh organizacijah in humanitarizmih, ki se prikradejo v finko ter poskusajo eksploatirati ze tako eksploetirane! Gre za neke posrednike v humanitarnih organizacijih, ki zelijo "posredovati" pri prenosu pomoci - pri cemer racunajo, da bodo vse vredne obleke ali drugo pomoc pobrali zase in za prodajo - tako, kot pove gospa, ki nama je ves cas skrbno in ljubece pripravljala skromno hrano - kot se je ze zgodilo, da so prejeli pomoc, ki je niso mogli uporabit. Zadnji med zadnjimi so nasi uporniki v San Jose las Lagrimas. Zacreni od vseh in vsak dan na preizkusnji, da jih ponovno zavrzejo.

Vceraj sva junto direktivo ter nekaj podpornikov pospremila na izredni regionalni sestanek CUCa (Esamblea regional extraordinaria Nor-oriente), kjer sva v nekaj minutah opazila manipulacijo glede funkcij v organizaciji - vendar bova o tem vec pisala, ko bova najino refleksijo in predloge, ki sva jih danes v INFORMU za CUC pisala ves dan, prediskutirala z najvisjimi instancami CUCa konec sredi januarja, ko se verneva v glavno mesto.

In potem so sosedje, pa potencialni lastniki ali domnevni lastniki, pa vrsta tistih, ki skupnosti vrgla koscek tortilje, da bi jim ukradla polje, ali gozd, ali druge nasade... Grupo v San Jose las Lagrimas je lacna hrane, pa tudi besed, obiskov. Otroci si zelijo sole, zenske normalnejse pogoje za druzino. Smrtnost ob rojstvu mora biti zelo visoka, saj vsaka zenska med tem, ko se hvali s sinovi in hcerami presteje tudi tiste, ki so umrli. Pet zivih in dva mrtva je bila neka povprecna stevilka, ki sva jo poslusala.

Z zemljevidom sveta sva z otroki, zenskami in moskimi odkrivali, kje smo, kje je Slovenija, pa drugi boji, od Via Campesina, Sim Tierra, celotne Latinske (Mapuce, Argentina, Bolivija, Venezuela, Oxaca...). Zanimali so jih boji v Evropi in v nekaj predavanjih so ugotovili, da niso sami in da so eden najmocnejsih clenov bojev, ki so globalni, ki so edini proti in onkraj neoliberalizma.

Vsak dan sva se s companerom, dvema ali tremi sprehodila na drug del finke. Otroci so bili nujni spremljevalec poleg starejsih. V devetih dneh sva jo uspela videti z vseh strani. Navdusena skoraj tako mocno kot novi lastniki, uporniki. Med sprehodi sva se ucila biologije, geografije, arheologije in zgodovina Gvatemale. Kmetje, med katerimi sva zivela so bili iz okoliskih vasi in so (nekateri starejsi pravijo) do "rekuperacije" delalai za bogatase - lastnike zemlje v teh vaseh. Finka jim je tako skoraj kot dom. Nactov, vizij in sanj jim ne manjka. Morda se cuti to, da sanjajo napol hlipaje - kot da jo bodo ponovno izgubili in kot da se njim nikdar v zilvjenju ne bo nasmehnila pravica.

Kopava se v tolmunu pod cesto in premisljujeva, kako se borijo. Govoriva o moskemu, ki sva ga vceraj obiskala, medtem ko je strazil vas v smeri proti veliki reki. Kar tako je naneslo, da nama je zaupal svojo osebno zgodbo, ki je bila tako prepricljiva in groteskna, da sva sklenila, da ljudje iz te vasi zasluzijo najmanj film - dokumentarec, pa cetudi ga posnameva midva, ki nimava skoraj nobenih izkusenj s filmom. Tako se je zacelo semanje filma. Baterije sva polnila eno uro hoje stran cez zeleno mejo v Hondurasu - snemala pa po vseh delih finke. Nekateri kmetje in otroci so bili pravi igralci. Drugi so nama na vprsanja in povabilo odgovarjali neke kolobocije brez glave in repa... Pa sva snemala, se hihitala in hranila material v katerega bova resno zagrizla februarja ob vrnitvi. Mimogrede - zgodba o tem cloveku se je zacela pred 10 leti ob neki rekuperaciji v Izabalu. Tamkajsnja finka je bila se vecja in zasedlo jo je okog 150 druzin. V picle pol leta, s pristiki nekaj razlicnih samooklicanih lastnikov, upnikov ipd., je se zadnjih 21 druzin, lacnih, bosih, obupanih nad dolgoletnim bojem zapustilo zemljo, dom in polja, ki so jih prigarali v preteklih letih.

Potem sva veliko snemala, poslusala, medtem ko so skrati blebetali, klepetali in si vcasih kar kaj zmislili, da bi nama bili se bolj vsec. Nekaj jih je zelelo biti v kadru, nekaj je buki reflektiranih, nekaj hudomusnih zajebantov - v glavnem pa simpaticni, od dela utrujeni vendar cutni ljudje. Ko sva s junto 2 dni potovala na regionalno asemblejo - in ko smo sredi noci spali kar na nekem dvoriscu neke prevozniske firme, sva sedmim kmetom zavrtela najine posnetke iz Oaxace. Vso noc so se hihitali, ter vzklikali ya cayo, ya cayo - Ulises ya cayo. Potem so v hipu utihnili in naslednii trenutek so ze smrcali. Jebote - midva sva kosti zlagala skoraj do odhoda - do 4:00, saj pri nas nimamo upornih kmetov, da bi nas kondicijsko usposobili za boje za zemljo, ki so prvi in edini, ki izhajajo neposredno iz zivljenja in za zivljenje.

Rada bi vama se pisala, pa sva skoraj ves dan porabila za porocilo in refleksijo za CUC. Pa bolhe in ceperji se ucinkujejo, tako da se praskava, medtem ko je danes Karibe zalilo neznosno dezevlje. Vsekakor - ni nama hudega. Javila se bova se v naslenjih dneh, ko zadihava in prezveciva dozivetja, ki sva vama jih zapisala nekje sredi konca zacetka.

Objemi upornicam in upornikom prek oceana,
m2